FILMSKO GLEDALIŠČE 2009/ PDF

Description
FILMSKO GLEDALIŠČE 2009/ Čikorija an kafe (predfilm) Dušan Kastelic (Slovenija, 2008) Kar-brez-skrbi Mike Leigh (Velika Britanija, 2008) Sto žebljev Ermanno Olmi (Italija,

Please download to get full document.

View again

of 21
All materials on our website are shared by users. If you have any questions about copyright issues, please report us to resolve them. We are always happy to assist you.
Information
Category:

Internet & Technology

Publish on:

Views: 4 | Pages: 21

Extension: PDF | Download: 0

Share
Transcript
FILMSKO GLEDALIŠČE 2009/ Čikorija an kafe (predfilm) Dušan Kastelic (Slovenija, 2008) Kar-brez-skrbi Mike Leigh (Velika Britanija, 2008) Sto žebljev Ermanno Olmi (Italija, 2007) Genova Michael Winterbottom (Velika Britanija, 2008) Turneja Goran Marković (Srbija, Bosna in Hercegovina, 2008) Vampirska ljubezen Tomas Alfredson (Švedska, 2008) Rokoborec Darren Aronofsky (ZDA, Francija, 2008) Gomorra Matteo Garrone (Italija, 2008) Vučko (predfilm) Matevž Luzar (Slovenija, 2007) Sneg Aida Begić (BiH, Nemčija, Francija, Iran, 2008) Suša Mahamat-Saleh Haroun (Čad, Francija, Belgija, Avstrija, 2006) Vem (predfilm) Jan Cvitkovič (Slovenija, 2008) Jesenski vrtovi Otar Iosseliani (Rusija, Italija, Francija, 2006) Ljubezen v Barceloni Woody Allen (Španija, ZDA, 2008,) Gran Torino Clint Eastwood (ZDA, 2009) Louise-Michel Gustave Kervern in Benoît Delépine (Francija, 2008) Sever Rune Denstad Langlo (Norveška, 2009) Elitni vod José Padilha (Brazilija, 2007) Slovenka Damjan Kozole (Slovenija, 2009) Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob petkih ob 20.15 Dežela filma leto nič Film in znanost (oziroma tehnologija) sta že od nekdaj tesno povezana. Še več, rekli bi celo lahko (s ščepcem dramatičnega stopnjevanja), da sta nič manj kot usodno povezana, saj je znanost odigrala ključno vlogo tako pri rojstvu filma kot pri njegovem nadaljnjem razvoju. Spomnimo se: film se je leta 1877 rodil kot stranski produkt znanstvenega poizkusa (ko je britanski izumitelj Muybridge v želji po»znanstvenem dokazu«teze, da se konj v galopu v nekem trenutku z nobeno svojih nog ne dotika tal, prišel do prapočela filmske projekcije sosledja fotogramov, ki ob zaporednem projiciranju ustvarjajo iluzijo gibanja), znanost pa je z razvojem tehnologije večkrat usodno vplivala tudi na nadaljnji razvoj filmske umetnosti, in sicer tako na produkcijske pogoje (od vse večje mobilnosti kamer do»demokratizacije«filmske umetnosti, ki se zgodi z vstopom cenejših, 16 mm in 8 mm kamer) kot tudi na samo estetiko filma (zvok, barve ipd.). Film se je tako uveljavil kot najbolj tehnološka izmed vseh umetnosti, kar velja še danes. Dokaz za to smo dobili prav pred kratkim, v zadnjem tednu avgusta, ko je iz hollywoodskih studiev, vroč in mamljiv kot sveže pečena žemljica, prišel kratki odlomek filma Avatar, novega dela Jamesa Camerona, slavnega avtorja (precenjenega) hollywoodskega spektakla Titanik, in bil sočasno prikazan na številnih koncih sveta. In kaj je na njem takega, da smo ga izpostavili kot dokaz vpliva tehnološkega razvoja na razvoj filma? Oziroma zakaj so se v hollywoodskih studiih odločili za tako bombastični nastop? Cameron pri tem projektu dela že skoraj polno desetletje, zasnoval pa ga je kot prvi, povsem polnokrvni celovečerni film v treh dimenzijah. V največji možni meri se je oprl na izjemen pospešek, ki ga je v zadnjih letih doživelo področje 3D tehnologije (v kombinaciji s t.i. CGI-jem, računalniško generiranimi podobami) in posnel delo, ob katerem gledalec skoraj dobesedno vstopi v film, v fiktivne prostore, v katerih se odvija filmska zgodba. Zdaj lahko že tudi odgovorimo na vprašanje, zakaj so se Cameron in njegov studio odločili za tako bombastičen nastop. Prepričani so namreč, da gledalcem ponujajo izkušnjo, kakršne do sedaj še nismo doživeli. Še več: Cameron celo govori o povsem novi estetiki, ki naj bi za vedno spremenila filmsko umetnost in jo popeljala svetli prihodnosti naproti. Sam je prepričan, da se k običajni filmski produkciji nikoli več ne bo mogel vrniti, saj so možnosti, ki mu jih ponuja produkcija v treh dimenzijah, neštete. In ko se enkrat okužiš z njo, poti nazaj ni več. Po ogledu teh 15 minut Avatarja zgodba o človeški kolonizaciji novih svetov, ki jo ljudje izvajajo na ta način, da v»izpraznjena«telesa tamkajšnjih prebivalcev (avatarje, a ne le kot grafične upodobitve posameznika, pač pa kot realna telesa), prilagojenih na življenje v specifičnih pogojih novega planeta, naselijo osebnost posameznih ljudi, njihov»jaz«lahko Cameronu pritrdimo, da gre resnično za nekaj novega, za povsem novo izkušnjo, neprimerljivo z dosedanjim gledanjem filmov. Tudi tistih v»treh dimenzijah«. Avatar nam omogoči, da v film vstopimo, da začutimo njegovo globino in imamo občutek, da se nahajamo sredi filmskega dogajanja. O tem ni dvoma. V tehnološkem pogledu gre za zajeten skok v evoluciji, za velik napredek v razvoju filma. A kaj nam to pomaga, če pa je Avatar še vedno le Cameronov film, kičasti, nabrekli, patetični, skoraj otroško infantilni in duhovno dvodimenzionalni spektakel. In tako bo verjetno ostalo, vse dokler bo ta tehnologija zahtevala izjemne produkcijske stroške, dokler si bodo le hollywoodski studii občasno lahko dovolili tvegati za današnji čas še vedno nezaslišano visokih 300 milijonov dolarjev za en filmski projekt, skratka vse do tedaj, dokler se produkcijski stroški za tovrstno produkcijo ne bodo občutno znižali in jo bodo v roke lahko dobili ne le studijski obrtniki, temveč tudi tisti filmski ustvarjalci, ki jim pravimo avtorji. Že danes, ko smo prek Avatarja zgolj okusili to novo filmsko tehnologijo, nas spreletava srh, ko pomislimo, kaj bi lahko z njo naredili veliki mojstri filmske umetnosti, kot so bili Tarkovski, Welles ali Fassbinder, oziroma vsi tisti mladi ali stari sodobni cineasti, ki jim pravimo avtorji. Do takrat pa bo polnokrvni 3D film kljub vsemu potencialu, ki ga nosi v sebi, le prekleto draga igračka, namenjena bolj ali manj ceneni zabavi. Filmske umetnosti namreč ne ustvarja tehnologija (pa naj ta še tako globoko vpliva na njen razvoj), temveč ljudje, prej omenjeni avtorji, vizionarji filmske umetnosti, ki nam nikoli ne obljubljajo celih planetov, pač pa le izbrana poglavja naših ali tujih življenj. In čeprav vanje s čuti še ne moremo»vstopiti«, pa nas zato s svojo domiselnostjo in z izvirnostjo, a tudi pristnostjo in iskrenostjo toliko globlje potegnejo na emotivni in duhovni ravni. Prav s temi avtorji pa se vsako leto srečamo tudi mi in jim pustimo, da nas povabijo v svoje male»svetove«. Letošnji program se kaj bistveno ne bo razlikoval od vseh predhodnih. Ponovno smo med nam dosegljivimi filmi (filmi, ki so bili ali bodo v domači distribuciji) izbrali tiste naslove, za katere smo menili, da predstavljajo najzanimivejša, najaktualnejša in najbolj reprezentativna dela iz danega trenutka sodobne avtorske produkcije. Letos se je v izboru morda našlo nekaj več evropskih del, a tudi to je odraz aktualnega trenutka. Tako kot so pred nekaj leti v ospredje stopili na primer iranski ali nekaj kasneje argentinski cineasti, se tokrat zdi, da nekakšen preporod doživljajo evropske kinematografije. Kot je potrdil tudi letošnji beneški festival, ki ga je slovesno odprl prav film domače produkcije, se je italijanski film očitno začel pobirati na noge. Tako sta se tokrat tudi v našel izboru pojavila kar dva italijanska filma: Gomorra Mattea Garroneja, skoraj dokumentarni, a po drugi strani tudi epski vpogled v prepredenost italijanske družbe z mafijo, ter veliko bolj klasično delo Ermanna Olmija Sto žebljev, s katerim se Olmi deklarativno poslavlja od igrane produkcije. Pozornost velja usmeriti tudi k novemu valu skandinavskega filma, ki osvaja festivalsko občinstvo in se počasi prebija v redno distribucijo po svetu. Tokrat ga bosta predstavila švedska Vampirska ljubezen, delo Tomasa Alfredsona, povsem drugačen pogled na klasično žanrsko temo vampirjev, ter Sever norveškega režiserja Runeja Denstada Langla, ki je svojevrstna, nadvse duhovita, a tudi topla reinterpretacija žanra road movieja, filma ceste. Običajno močno zastopstvo bodo imeli Američani in tokrat si to več kot zaslužijo. Tu sta namreč deli dveh veteranov: Woody Allen je svojo zgodbo prvič umestil izven Združenih držav, v Španijo, iz leta v leto boljši Clint Eastwood pa je tokrat posnel izjemno delo na temo tolerance. Predstavlja se še mladi Darren Aronofsky, ki je z Rokoborcem posnel presunljivo meditacijo o staranju. Posebej bi veljalo izpostaviti deli iz kinematografij, ki ju v naši izborih ne vidimo prav pogosto: čadska Suša spregovori o tem, kako v družbah, kjer so državljanske vojne pustile globoke rane, šele mlade generacije, neobremenjene s sovraštvom, pač pa želeče življenja, prihodnosti, lahko prinesejo spravo, brazilski Elitni vod Joséja Padilhe pa prikaže nasilje, ki vlada v revnih predmestjih, favelah, in zleze pod kožo vsakemu, ki pride z njim v stik. Skratka, tudi letos nas čaka veliko filmskih užitkov ob potovanjih v znane in neznane»svetove«. Denis Valič Denis Valič Publicist, filmski kritik. Leta 1993 je začel sodelovati s Slovenskim gledališkim in filmskim muzejem, v naslednjem letu pa se je aktivno vključil v prizadevanja te institucije za institucionalizacijo kinotečne dejavnosti na Slovenskem. Od leta 1994 do leta 1998 je pod okriljem projekta»slovenska kinoteka v ustanavljanju«deloval kot vodja programske pisarne, po ustanovitvi Slovenske kinoteke leta 1998 pa je postal vodja njenega raziskovalno-založniškega oddelka ter urednik kinotečnih publikacij. Sodeloval je pri pripravi nekaterih retrospektiv in filmsko-glasbenih dogodkov. Od leta 1994 je redni sodelavec revije Ekran, od leta 1996 pa tudi član uredniškega odbora. Prispevke o filmu je pisal za nekatere slovenske dnevnike in revije (Delo, Dnevnik, Deloskop, Večer, Finance, Mag), za slovenski program italijanskega državnega radia RAI pa je pripravil cikel oddaj o slovenskem filmu. Je reden član žirij na posameznih festivalih. KAR-BREZ-SKRBI (Happy-Go-Lucky, Velika Britanija, 2008, barvni, 118 minut) režija Mike Leigh scenarij Mike Leigh fotografija Dick Pope glasba Gary Yershon montaža Jim Clark igrajo Sally Hawkins, Eddie Marsan, Alexis Zegerman, Samuel Roukin, Karina Fernandez, Kate O Flynn, Sylvestra Le Touzel, Caroline Martin, Oliver Maltman, Sarah Niles produkcija Film4, Ingenious Film Partners, Summit Entertainment, Thin Man Films, UK Film Council festivali, nagrade: Berlin 2008: srebrni medved za najboljšo igralko (Sally Hawkins); British Independent Film Awards 2008: za najboljšo stransko igralko (Alexis Zegerman) in igralca (Eddie Marsan); zlati globusi 2009: za najboljšo igralko v komediji ali mjuziklu (Sally Hawkins); Nacionalno združenje filmskih kritikov (ZDA) 2009: za najboljšo igralko (Sally Hawkins), za najboljšega režiserja (Mike Leigh), za najboljši scenarij (Mike Leigh), za najboljšega stranskega igralca (Eddie Marsan); Pula 2008: zlata arena za najboljšega režiserja (mednarodni program, Mike Leigh) povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4,5 distribucija: Blitz Film & Video Distribution zgodba Tridesetletna Poppy je vedno nasmejana optimistka, odeta v pisana oblačila, ovešena z žvenketajočim se nakitom in obuta v čevlje s štorkljajočimi visokimi petami. Poppy se trudi z neumornim čebljanjem in s šalami polepšati dan vsakomur, ki ga sreča, njena radoživost pa marsikoga v njeni bližini spravlja ob pamet. Dela kot učiteljica in živi z umirjeno prijateljico Zoe, ki je njeno pravo nasprotje. Ko ji ukradejo kolo, se vpiše v avtošolo, kjer naleti na zadržanega učitelja z neprožnimi učnimi metodami. Poleg tega se Poppy vpiše še na tečaj tanga, kjer strastna španska učiteljica spreobrača zategnjene Britance. Ob vseh teh dejavnosti pa se Poppy še romantično zaplete s socialnim delavcem Timom, kar pa ni všeč njenemu učitelju v avtošoli. komentar Ko govorimo o filmskih mojstrovinah, običajno pomislimo na epska dela, ki nas presunejo s svojo veličino. Pomislimo na filme, ki se rojevajo iz velikih ambicij in še večjih proračunov. Vendar pa je zato, da se posname taka intimna mojstrovina, kakršna je Kar brez skrbi Mikea Leigha na prvi pogled nadvse lahkoten film, ki pa se usidra v naši glavi in nas ne zapusti, dokler po urah (ali celo dnevih) razmišljanja o njem ne ugotovimo, kako globok in večplasten je, potrebno veliko več od same ambicije in veliko več od golega denarja. Kar brez skrbi je posnet v režiserjevem značilnem slogu namesto vdanega sledenja scenariju so igralci svoje like razvili na podlagi skupne improvizacije in v njem ni zapleta v klasičnem pomenu besede. Zgodba, kolikor lahko o njej govorimo, je tako posledica naše vedno globlje in intimnejše povezanosti z glavno junakinjo, neumorno optimistično osnovnošolsko učiteljico Poppy. Zdi se, kakor da bi si Leigh že v začetku zadal navidez nemogočo, na neuspeh obsojeno nalogo: le kdo neki hoče danes gledati filme o srečnih ljudeh? Dramatična napetost se vendar poraja iz nesreče, stresa in zmede. A Leigh in njegovi igralci znajo čarati. Stephanie Zacharek, Salon.com Mikeu Leighu, britanskemu cineastu, ki je v svojih filmih t.i.»kitchen sink realism«pripeljal do novega vrhunca, moramo priznati, da njegov opus naseljujejo nekateri izmed najbolj pristnih in sočnih likov filmske zgodovine. V tem pogledu se nam tudi tokrat ni izneveril, saj nam v svojem najnovejšem delu, komični drami Kar brez skrbi, ponudi nov lik, ob gledanju katerega se nam zazdi (in na skrivaj si to tudi zaželimo), da bo vsak trenutek sestopil s platna in sedel poleg nas. Z igralko Sally Hawkins (ki si je na berlinskem festivalu za svojo igralsko kreacijo prislužila srebrnega medveda), v filmu zbadljivo, iskrivo, domiselno in živahno osnovnošolsko učiteljico Poppy, sta brez sentimentalizma in zatekanja h klišejem ustvarila prepričljiv portret nepopravljivega optimista, ki se je odločil opraviti vozniški izpit. Brez pretiravanja bi si upali celo reči, da je ta, na improvizaciji zasnovana komična drama, eden najbolj pronicljivih in duhovitih filmov zadnjih let, še posebej od tistega trenutka dalje, ko Poppy sede v avtomobil. Denis Valič, Delo izjava avtorja Mislim, da lahko iz filma Kar brez skrbi vsakdo potegne nekaj zase. Pravzaprav mislim, da lahko vsakdo potegne nekaj zase iz vseh mojih filmov. Sam snemanje filmov namreč dojemam kot sprehajanje po svetu in opazovanje življenja. In upam, da vsi moji filmi gledalcu ponudijo priložnost, da se seznani z določenim segmentom življenja. Tako v najnovejšem filmu gledalce še posebej usmerjam k razmisleku o pojmih poučevanja in učenja. V njem imamo namreč opravka z žensko, ki je odlična učiteljica. Stanovanje si deli z drugo učiteljico. Potem v filmu nastopi inštruktor vožnje, ki je najslabši mogoč učitelj, kakršnega si lahko predstavljate. O poučevanju nima pojma. Njegova glava je polna idej, o katerih pompozno razlaga, učiti pa preprosto ne zna. Seveda pa se film ne ukvarja samo s tem, govori o marsičem in mislim, da bo v njem vsakdo našel nekaj zase. Mike Leigh, režiser in scenarist režiser Mike Leigh, rojen 1943, je britanski dramatik, scenarist in režiser, ki slovi kot eden najbolj talentiranih režiserjev za delo z igralci. Njegova dela zaznamuje tudi družbena kritičnost in nagnjenost k portretiranju vsakodnevnih težav slehernikov, zaradi česar Leigha pogosto primerjajo s še enim velikanom britanske kinematografije Kenom Loachom. Za razliko od Loacha Leigh slovi po tem, da filme začne snemati brez scenarija oziroma vsaj brez natančno izpisanih dialogov in izdelanih filmskih likov, saj vznik teh temeljnih sestavin narativnega kina prepušča procesu sodelovanja z igralci in improvizaciji. Posledično njegove navidez klasično režirane filme prežema občutek zračnosti, spontanosti in nepredvidljivosti, kakršen sicer zaznamuje dokumentarne filme. Za svoja dela je Leigh prejel že praktično vse največje filmske nagrade, od zlate palme do zlatega leva, dvakrat pa je bil tudi nominiran za oskarja (nazadnje prav s Kar brez skrbi). Večino njegovih filmov omenimo le najbolj znane: Življenje je sladko (Life Is Sweet, 1990), Goli (Naked, 1993), Skrivnosti in laži (Secrets and Lies, 1996), Karieristki (Career Girls, 1997), Vse ali nič (All or Nothing, 2002) in Vera Drake (2004) smo lahko gledali tudi na domačih platnih v redni distribuciji. Predfilm: ČIKORIJA AN KAFE (Chicory n Coffe, Slovenija, 2008, animirani, barvni, 8 minut) režija: Dušan Kastelic scenarij: Dušan Kastelic (po pesmi Iztoka Mlakarja) fotografija: Dušan Kastelic glasba: Iztok Mlakar animacija: Dušan Kastelic, Cory Collins glas: Iztok Mlakar produkcija: Bugbrain, Inštitut za animacijo festivali, nagrade: Portorož 2008: vesna za najboljšo animacijo; Cineposible 2008: nagrado Pilar Bardem za najboljši film s področja ženskih pravic; San Joaquinu 2008: nagrada žirije za najboljši animirani film; Worldwide Short Film Festival Torontu 2009; Edinburgh 2009; Atlanti 2009; Palm Springs 2009, Animamundi (Brazilija) 2009 zgodba Spremljamo zgodbo preprostega kmečkega para od njune poroke pa do smrti. Rdeča nit zgodbe je drobna prevara žena je namreč možu vse življenje kuhala poceni kavni nadomestek (cikorijo) namesto prave kave. Njen mož, ki je grobijan in ljudomrznež, prevare ni nikoli opazil, čeprav so zanjo vedeli vsi. Zanj je tista brozga imela boljši okus od najboljše kave. Preprosta zgodba o tem, kako tistim, ki jih imamo radi, tega ne znamo pokazati, dokler ni prepozno.»vsekakor eden nespornih vrhuncev festivala, eden največjih dosežkov slovenske animacije in kratkega filma sploh. Z neverjetno natančnostjo in občutkom pove preprosto zgodbo, polno grenkosladke resnice. Z uporabo najmodernejše tehnike animacije se brez sramu postavi ob bok največjim in najbogatejšim studiem. Iz njegovega vrhunskega filma čikorija zadiši kot kafe.«obrazložitev žirije ob podelitvi nagrade na FSF 2008 STO ŽEBLJEV (Centochiodi, Italija, 2007, barvni, 92 minut) režija Ermanno Olmi scenarij Ermanno Olmi fotografija Fabio Olmi glasba Fabbio Vacchi montaža Paolo Cottignola igrajo Raz Degan, Luna Bendandi, Andrea Lanfredi, Amina Syed, Carlo Faroni, Luigi Galvani, Enrico Molinari, Giuseppe Pivanti, Giovanni Ponti, Pino Ponti, Gino Rizzati, Angela Fornaciari, Ettore Viani produkcija Cinemaundici, Rai Cinema festivali, nagrade: Cannes 2007; Karlovi Vari 2007; Toronto 2007; Rotterdam 2008; nagrada kritikov regije Piemonte za najboljši film leta 2007 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: Cankarjev dom zgodba Mlad, a uveljavljen univerzitetni profesor, ki poučuje na univerzi v Bologni, se znajde v središču zahtevne policijske preiskave. Odloči se, da bo zapustil svoje dotedanje življenje, in se preseli v zapuščeno kolibo v mirni podeželski skupnosti na bregu reke Pad. Med prišlekom in krajevnimi prebivalci se hitro stkejo pristne prijateljske vezi. Zaživi v spontanosti in iskrenosti vsakdana. Okoliški prebivalci ga imajo kmalu za svojega, saj jih s svojo karizmo in z odprtostjo povsem osvoji. Udeležuje se vaških veselic, vaščani pa mu pomagajo pri ureditvi njegovega doma. Še posebej tesne prijateljske vezi naveže z mladim poštarjem in dekletom, ki je zaposlena v pekarni. A nekega dne profesor v želji, da bi pomagal vaščanom, uporabi svojo kreditno kartico in tako ga oblasti ponovno najdejo... komentar Sto žebljev je liričen slavospev naravi in življenju. /.../ Film, izmenično bister, pronicljiv in mističen, vsebuje nekaj prodornih misli in izobilje duševne hrane, ki nam polni duha še dolgo potem, ko se iztečejo odjavni napisi. Olmijevi liki nas odkrito napeljujejo na to, da vsak nov zasuk v zgodbi razumemo kot biblično alegorijo, ker pa je sam režiser ta film označil za svojega poslednjega, smo celo v skušnjavah, čeravno nekoliko romantičnih ali predrznih, da protagonistovo zavračanje akademskega statusa interpretiramo kot neke vrste grandiozno in avtobiografsko izjavo mojstra, ki odhaja v pokoj. Naj v tem primeru uživa še mnoga leta bukolične sreče. Joe Sheppard, The Lumière Reader Olmiju se je zahotelo realnosti. Kar je po svoje ironično: njegovi filmi so vedno gravitirali k dokumentarnosti. In tudi Sto žebljev je film, ki skuša shoditi po vodi. Profesor na bolonjski univerzi (Raz Degan), ki ima dovolj razlogov, da je izgubil vero v vero, križa serijo unikatnih»svetih«knjig (proč dogme! proč klišeji! proč represija!), potem pa se pred preganjalci okej, pred sodobno»inkvizicijo«, pred sodobno verzijo rimskih centurijev mučeniško zateče med preproste, iskrene ljudi, v naivno rajsko skupnost ob reki Pad, kjer s svojo dolgo brado, svojimi dolgimi lasmi in svoji
Related Search
Similar documents
View more...
We Need Your Support
Thank you for visiting our website and your interest in our free products and services. We are nonprofit website to share and download documents. To the running of this website, we need your help to support us.

Thanks to everyone for your continued support.

No, Thanks